Ponoči se je zlilo toliko, da je zjutraj dežja malo zmanjkalo (kljub napovedanemu). Vendar ne za dolgo. Malo po sedmi sva odhitela iz alberga, pa so naju po slabi uri že ujele prve kaplje. Kocke na tlakovani poti so tokrat prav prišle, ker ni bilo blatno, evkaliptusovo lubje po tleh pa je z blatom opravilo po gozdovih. Danes veliko gor in dol in naokoli, skozi vasi in gozd. Pogled vedno znova spremlja oblake, da pravočasno navlečeva pelerine ali odpreva dežnike. Najin cilj tokrat je bilo mesto Villa Praia de Ancora, ki leži ob manjši reki, ki se zliva v morje. Kavo si privoščiva po 9km v športnem kompleksu s plavalnimi bazeni, savnami ipd. Potem pa samo še 15 minut in sva bila na železniški postaji. Drago bi sicer še rad hodil, ampak ob odločitvi, da se preseliva na Centralni Camino, druge izbire ni imel. Med čakanjem na vlak so se nad mesto začel zgrinjati težki črni oblaki. Naliv sva preživela že na vlaku, ki je po 45 minutah pripeljal v Valenço, zadnje mesto na portugalski strani camina. Lep rondo z vodnjakom zbudi spomine na 4 leta nazaj, ko smo obe Bredi, Pavel in Tadej hodili tod mimo. Spust po cesti do reke in preko znamenitega “eiflovega” mostu  naju je pripeljal v Španijo, v mesto Tui. Prav domače, bova le lahko kaj po špansko govorila. Dež in sonce sta se še naprej bojevala za prevlado. Ko sva prišla do katedrale na vrhu hriba, kjer se stiska mesto, se je ponovno ulilo, Drago je našel restavracijo z domačo galicijsko hrano in prvič sva jedla menu, kot se spodobi: 1.plato, 2.plato, postre, pan, vino in agua. Po obilnem kosilu sva se podala proti albergu San Clemente, ki leži na koncu mesta. Prijazna hospitaljerka, po rodu iz Venezuele, naju pospremi v sobo. Oprala in posušila sva perilo, zunaj pa sta se še vedno menjavala sonce in dež. Zato Breda ni imela nobene želje raziskovati mesto, Drago pa je odšel po nekaj hrane za pod zob: pan y jamon, vino tinto (pa paprika in paradižnik). Dan zaključujeva ob urejanju slik, pisanju in pogovoru o najinih otrocih, prijateljih in najinem odnosu.