Zbujanje ob 6h in takoj težava: ponoči sem nekoliko povaljal kable za polnjenje aparatov (iPhone, iPad, fotoaparat). Baterija telefona se ni napolnila, poleg tega pa je bil simbol za baterijo čudno obarvan. Kazalo je, da bom ostal brez telefona, kersem ali prekuril polnilec ali potrgal kabel za polnjenje. Ni mi bilo prav prijetno pri srcu, da bi ostal brez komunikacije. Kasneje se je izkazalo, da sem kabel iztrgal iz polnilca, zato se ni napolnil in da sem telefon prestavil (ko sem pisal poročilo je zmanjkovalo baterije) v t.i.”safe mode”, ki prebarva ikono baterije v oranžno.

Mišice pod kolenom sem nekoliko umiril s tabletami (relaksant za mišice, dodal ibuprofen). Trdota mišice je bila 0,3 Bequerela, zato sem se odločil za sort start-up z 20km do Hornillos del Camino. Nahrbtnik je težak kakih 13kg, ravno prav za razbolelo mišico. Vsa mladina, ki je spala ob in nad menoj v lepem Albergue municipal tik pred katedralo, je že odšla. Startal sem ob 7h, torej uro kasneje, kot smo to počeli z Ivotom. Počasi sem se iztrgal iz Burgosa in ves čas spremljal mišico, da bi videl, kako se bo odzvala. Po vsakem km več sem bil bolj trden v prepričanju, da bova noga in jaz zmogla celo etapo. Tudi molil sem, da bi odvrnil svojo pozornost od mišice in da bi sedaj, ko snemanje hoje po Caminu ni več moj cilj, našel nov smisel za hojo. Vreme lepo za hojo, nekaj sonca in oblakov, proti Hornillusu pa so se že začeli kopičiti oblaki, da bi opravili napovedano nevihto. Pa sem ji ušel v alberg v Hornillas. Pokrajina se je iz obmestne čez čas prelevila v valovito preprogo s polji z zrelm žitom. Po poti me je ogovorila vesela in živahna Američanka iz New Jerseya, Philadelphia. Po imenu je nisem vprašal, je bila preveč mlada in lepa. Izkazalo se je, da je učiteljica in da bo šla v noviciat v katoliško skupnost nun. Sedaj uči etiko na srednji šoli in seveda sva imela več km dolg pogovor o etiki, življenju nune itd. Pohvalil sem se, da imam prijatelje, katerih hči je nuna in še druge, katerih sinovi so duhovniki. Pa še Rožmanovo novo mašo sem prodal. Nazadnje sva komentirala učenje španščine, ki je potrebno tudi pri njih, saj postajajo Hispanosi vse bolj del njihovega vsakdana. Ugotovila sva, da bi se lahko zaradi učenja pogovarjala tudi po špansko.

Nastanil sem se v novem privatnem albergu Meeting point Hornillos, kjer sem opravil vse potrebne ceremonije: tuš, oskrba ran, mišice in pranje perila. Takoj sem seveda vzpostavil pogovor z lastnikom in hčerko, tako da smo ustvarili domače vzdušje.

Naročil sem se na večerjo, ki jo bo pripravila lastnikova hči (paella, ensalada mixta, postre, vino) ter odšel v nakup za zajtrk (malico) za naslednji dan.

Potem ka kozarec vina, cafe con leche in na vrt zapisovat doživetja. Nato sem se še sprehodil po poteh spominov na Camino 2012 z Bredo (cerkev z obzidjem in bar Casa Manolo, kjer še vedno dajo boteljko domačega natočenega črnega vina za 2EUR). Minute predvečerjo so popestrile mlade punce z jogo.

Večerjo nam je skuhala domača hči, ki z bratom upravlja alberg. Najprej mešana solata za osvežitev, nato pa paella a la Valenciana, ki ji ni najbolje uspela. V rižu so bilirezeleni ozki fižolovi stroki (pravi), manjkala pa sta (a ne, Darko!) zajček (conejo) in piščanec. Je bila vege varianta, smo potolažili mlado kuharico. Ob in po večerji pa pogovori z romarji. Učiteljic je največ, kot da. Bi sevse iskale.

Američani pa so začeli z žurko: Živel IndependenceDay!