Logrono zapustiva že nekaj po 6h. Vreme je odlično za hojo, pričakovala sva dež, ki pa ga ni bilo. Verjetno zato, ker sva se nanj pripravila z ustrezno obleko in zaščito.

Po kakih 3h hoje (13km) si v lepi vasici Navarette privoščiva kava z rogljičkom. Nato obiščeva cerkev z impresivnim oltarjem (retablo). V credencial (romarski “potni list”) si udariva še dopoldanski žig (potrebna sta dva na dan), v bližnjislaščičarni pa kupiva kruh. Nato podava še za 18km naprej v Nájero.

Precejšen delež poti hodiva vsak zase. To je čas za molitev in razmišljanje. Na prelazu Alto de San Anton malicava. Pridruži se nama Nizozemka Daniela, ki ji dava poskusiti domačo klobaso s Koroške. Ivo jo malo draži s svojim vtisom o dekadentnem Amsterdamu. Nasprotno pa Daniela poskuša ustvariti pozitivno podobo tega velikega mesta.

Sledi dolg spust proti Nájeri. Na mostu v mestu naju pričaka prijatel Miguel, s katerim bomo odšli na kosilo v Viano. Še prej se vseliva v Pension San Lorenzo v starem delu mesta in se urediva (čisto, urejeno, ga priporočava).

Prijatelj Miguel naju nato odpelje z avtom v 30km oddaljeno Viano na kosilo v restvracijo Casa Amendariz, v katero sva želela na kosilo že dan prej, ko sva šla skozi Viano, pa je bila zaprta (ponedeljek!) Restavracija je hkrati sidrerija, zato je Miguel naročil menu, ki je tipičen za tak svet kraj: juha, pečene paprike, tortilla z bakalarjem, svež pečen del polenovke (bakalar) in nato še chuleto. Zraven smo na začetku pili sidro (mošt, sadjevec), nato pa dobro vino. Hrane je bilo seveda preveč za romarja in ker smo prišli pozno (ob 16h zapirajo), smo jedli na hitro in z manj užitka. Po kosilu sem skočil še v lekarno po mažo za kožo (sonce tudi kaj opeče), nakar smo se vrnili v Nájero.

Miguel nama je naklonil cela dva dni in povrhu še plačal eno kosilo. Ker je funkcionar v rokometnem klubu Logrona,, upa da bo ekipo kdaj zaneslo blizu našim krajem in da naju bo lahko obiskal v Sloveniji.

Zvečer sva z Ivotom šla še malo po mestu in potešit žejo s pivom v bližnjem baru.