Taksi naju iz Santiaga dostavi v središče Negreira-e. Ogledava si spomenik izseljencem, ki so pred 2.svet. vojno množično zapuščali to področje in odhajali v Ameriko. Začenjava z upanjem, da Ivo ne bo imel težav z omotico.

Dan je sončen in ravno prav hladen za hojo, pokrajina zanimiva s polji in evkaliptusovimi gozdovi. Precej poti gre tudi po asfaltni cesti. Na razcepu poti za Muxia-o in Finisterre se odločiva za prvi cilj.  V vasici Hospital za spomin stopiva v velike romarske čevlje spomenika romarjem.

Na malici v enem izmed barov ob cesti spet srečava Sanyo z Brača. Ivota pozna iz pripovedovanj in očitno tudi iz hrvaških časopisov.

Prehodiva že več kot 30 km, ko pred vasjo Olveira opustiva orientacijo po simbolih Camina in slediva navodilom Applovega zemljevida (Maps), da bi prej prišla na cilj najine etape v Olveira-i. Ta naju pelje še kake 3 km naprej mimo središča mesta. V zagati, da bi se morala vračati, nama pomaga mlajša ženska v avtomobilskem servisu Peguet, ki pokliče lokalnega taksista, da naju zapelje iz Olveira-e v 20 km oddaljen hotel Parador Costa da muerto blizu Muxia-e.

Hotel je moderna stavba umeščena v hrib nad zalivom obale Costa da muerto, kakih 100 m nad morjem. Čeprav ni prenovljen grad oz. samostan, je uvrščen v verigo hotelov Parador. Namestiva se v moderno opremljeno in pregrešno drago sobo, nato pa naju pogled zvabi na obalo in zaliv pod hotelom.

Večerjava v hotelski restavraciji. Gostov je malo, med njimi so tudi pohodniki – romarji. Žal večerja ni na nivoju hotela, pa tudi stikov z ljudmi ni.