Danes je bil najbolj intenziven dan na Caminu 2020, tako po km v daljavo (44 km) in hkrati vzponu in spustu (1.000 m).
Pred sabo imava dve običajni etapi skupaj: Sarria – Portomarin in Portomarin – Lestedo (4km pred Palas de Rei), vsaka približno po približno 21km. V noč se podava s svetilkami na glavi malo čez sedmo uro. Obeta se nama delno oblačno, kasneje pa sončno vreme. Zanima naju predvsem, kakšni bodo tisti višinki vzponi na vsaki etapi: prvih 500m se bova morala dvigniti do Portomarina, drugih 500m pa po njem. Nekaj vzponov Ivo pozna in nanje se tudi psihološko pripraviva. Ampak vzpenjanja ne zmanjka tako v prvi kot v drugi etapi. Kljub vzpenjanju in spuščanju uživava v lepi kmetijsko usmerjeni pokrajini. Še dobro, da sva oba smučarja, sicer bi se najin slalom med kravjimi dreki po cestah skozi vasi slabo končal.
Na poti je večina barov, ki so običajno stregli s kavo z mlekom (kofe con leche), zaprtih. To najino jutranjo “drogo” uspeva dobiti šele po kakih 18 km.
V Portomarinu prečkava most čez reko Río Miño, pod katerim je običajno veliko vode zaradi jezu elektrarne, ki je nekoliko nižje. Tokrat je jez prazen, tako da se vidijo ostanki hiš, ki so jih potopili ob zajezitvi. Cerkev Sv.Janeza () pa so kamen po kamen prestavili višje v novo naselje. V samo mestece ne greva, saj Camino zavije že pred mestom v hrib. Tu mi zaradi fotografiranja in pošiljanja pozdravov Ivo uide za kakih 500m. Dohitim ga šele na vrhu dolgega vzpona. Ga ne bi, pa vzdržuje svoj srčni utrip pod priporočeno zgornjo mejo. Skupaj nato rineva v hrib še kakih 300m višinske razlike, dokler se teren končno ne prevesi.
Ko prenehava dihati v klanec, se spomniva dogodka izpred leta dni, ko sva na tem koncu v dežju in močnem vetru srečala mojega sošolca s fakultete Rajka Skubica, ki ga nisem spoznal. Ivo še zdaj zna ponoviti vso komunikacijo med Rajkotom in mano, stavek za stavkom, dokler nisem prepoznal v pelerino zavitega sošolca, ki se je predstavljal, da je iz Hrušice, kjer živi, namesto iz Maribora, od koder sem ga poznal v študentskih časih.
Za malico nisva našla primernega kraja, kjer bi se lahko dostojno usedla, zato sva odlagala prehranjevanje vse do bližine vasi Ventas de Narón, kjer dobiva dobro krompirjevo juho z zeljem “caldo gallego”. Družba domačega psa in skupine kolesarjev me zadrži še kakih 5 minut, ko Ivo že oddide. Dohitel ga nisem celih 8km do prenočišča v podeželjski rezidenci Hosteria Calextino. Tu sva že dan prej naročila dobro večerjo, od katere pa je ostala le večerja, saj sva bila edina gosta. Malo slabe volje je preprečilo, da bi, kot lani, prepevala s kitaro, ki jo imajo v jedilnici. Sva pa prej eden v postelji, drugi pa pri pisanju bloga.
Prenočišče: Hosteria Calextino, Os Valos, Lestedo
