Pred sabo imava daljšo turo, ki je v Michelin vodniku razdeljena na dve. Temu primerno greva v noč že pred sedmo uro. Čaka naju spust za 600m višinske razlike, vendar hkrat vzponi ter daljši odseki rahlo spuščajočega terena. Iz OCebreira greva skozi več vasi proti Triacasteli (trije gradovi), nekdaj pomembnemu gospodarskemu središču. Dolina je v megli, zgoraj je jasno. Naredi se lepo jutro s krasnim sončnim vzhodom. Poslušava srnjaka, ki opozarja trop na najino bližino.

Triacastela je danes znana po prazniku kostanja, ki ga je veliko v okolici. Tudi midva hodiva mimo kostanjev na cestah, ne da bi jih pobrala, saj jih nimava kje pripraviti. Ivo vleče s svojimi dolgimi nogami, tako da precej zaostajam, dokler se spuščava. Razlog: manjše težave z nogami. Nikjer ni nobenega romarja, niti kolesarjev. Prvega, starejšega moža s psom, srečava v Triacasteli, malo prej prideta mimo dva kolesarja.

Ker so sicer pogosti bari ob Caminu sedaj zaprti, ni običajne kave z rogljičkom. V Triacasteli se oskrbiva z nekaj hrane, ki jo po 20km prehojene poti pojeva kar ob nekem hlevu ob cesti.

Drugo polovico poti proti Sarria-ji opraviva po varianati čez San Gil (Sv.Elija). Kilometri se vlečejo, zato iščeva vsaj en odprt bar za pivo. Najdeva ga šele po skupaj 33km poti. S tem zdrživa do Sarrie-je, kjer se, preden se namestiva v hotelu Alfonso IX,  posladkava še s torto v restavraciji Descanso, ki jo poznava že od lani.

Dan je bil dolg, zato pred spanjem greva le na večerjo, maše pa niti ne iščeva.

Prenočišče: Hotel Alfonso IX, Rua de peregrino 29, Sarria.