






Prenočišče: albergrue San Marcos, nov, lep, urejen, v središču esta, priporočam
Kljub pričkovanju hudih motenj v alabergu s spečimi 130 ljudmi v enem prostoru (ločenem le z zaveso), smo noč preživeli dobro. Tudi zjutraj smo se lahko odpravili v precejšnji tišini, da so nekateri (50%) še lahko spali.
Nadaljevaljne poti proti Palas de rei je bila rutina: iskanje izhoda iz mesta, prvi vzpon nad mestom cca 1/2h, nato ob cesti kako uro in spet v hrib. Zaslužena kava je prilša po 2,5h hoje in za njo spet hrib. Začuda, vzponi nam gredo kot tovornjakom – počasi, a vztrajno s tistimi 15kg na hrbtu. Na vrhu vzpetine sem zaslišal stopinje, kot da bi nekdo tekel za mano in me želel prehiteti. Pa je bil to le pohodnik, Patrik iz Belgije, ki hodi kot invalid v Compostelo iz Belgije. Vsak njegov korak je napor in ob koncu dneva ohromi. Spremlja ga oskrbovalka. Do sedaj je opravil že 2.000km in se bori še za zadnjih 100km do cilja. Nadaljeval sem s solzami v očeh: sam z nekaj bolečimi žulji, alimi bolečinami, on pa se komaj premika in naredi 2.000km. Drago, zbudi se!
Po tem, ko se je svet obrnil navzdol, se mi je prilepil mlad Korejec, Ho. Skupaj sva naredila naslenih 15km. Korejci hodijo po Caminu izolirani v skupinah, v tropih, ker jih teži nesposobnost komunikacije. Hvala Bogu, Ho poskuša preraščati to oviro. Pritegnilo ga je, ker je opazil, da se poskušam pogovarjati z ljudmi v španščini. Na načetku ga je zanimalo predvsem, kako se kaj pove po špansko, nato pa sva ponavljala vsaj 10-krat: iqualmente, que tal, chica guapa, etc… Po lekciji španščine sva spregovorila še o domačih razmerah v Koreji. Povedal je, da je učitelj matematike in da želi nadaljevati študij, da se je razšel s punco, da je njegov oče s svojimi 52-timi pol manj sposoben fizičnih aktivnosti kot jaz in da zato hodi po Caminu predvsem za njega, da Koreja podpira “3 Kinder sistem”, da je zanj novo, da nekdo hoče vračati družbi, ki mu je omogočila izobraževanje itd. Za vse, kar sem mu povedal, se je po vzhodnjaško zahvaljeval in me kar rezerviral za naslednji dan. Krono sva naredila s pivom na cilju, saj so bili njegovi kolegi iz tropa 1h za nama in sva imela čas za pivo pred naselitvijo v alberg.
Na poti proti Composteli je od Sarrie dalje ogromno ljudi iz Španije. Med njimi je veliko mladih, s katerimi se pogosto videvamo in se seveda ves čas pozdravljamo. Čeprav se ne poznamo, smo vzpostavili poseben, skoraj prijateljski odnos. Bolj je mlado, bolj vljudni so do mene. Skoraj imam občutek, da sem rariteta na Caminu.
Kosilo smo si privoščili v restavraciji Castro, na ulici pod albergom in uživali ob dobri hrani in pijači (vino albariño) ter imenitnem okolju.
Po siesti smo zvečer odšli k maši. Naš Marko se je pridručil duhovnikom iz Izraela, Italije, Španije in domačim gospodom. Z aplavzom smo pozdravili tudi Pepeta, ki je na Caminu že 40-tič. Sporočilo pridige je bilo, da imamo nalogo, ki nam jo Bog dodeli, čeprav zanjo morda nismo usposobljeni. Tudi Elija ni bil, pa se je branil odgovornosti, ampak ko jo je sprejel, se je on spremenil.
Agape smo si mi trije pohodniki naredili v isti restavraciji kot za kosilo(Castro), vendar ob pulpi in pršutu ter ob vinu iz pokrajine Bierzo. Končali smo s kozarci na stopnicah pred restavracijo v zahajajočem soncu.