Danes sva se razgledovala po Portu. Zjutraj sva po zajtrku šla k maši v bližnjo cerkev Sao Ildefonso. Nato pa hop na razgledovalni avtobus v prvo nadstropje. Prevozili smo staro osrednje mestno jedro na desni strani reke Douro in nato še starejši stanovanjski del Porza na levi strani Douro. Na vrhu avtobusa piha in še lakota se je pričela oglašati, zato sva sestopila in se odpravila iskati gostilnico, kjer bi nama posregli s pečeno polenovko (bacalhao asado). Tista, ki nama je padla v oči včeraj zaradi več oblik priprave polenovke, je bila žal zaprta. Na slepo sva iskala naprej in našla drug prijeten bar, kjer je bila na meniju pečena polenovka. Za uvod caldo verde, juha s tipicnim portugalskim zeljem. Sledilo je bacalhao presenečenje: dobila sva popečen krompir v obliki rezancev, v katerem so bile sledi mesa polenovke. Pa je bilo kljub temu dobro, posebej še, ko sva vse zalila s črnim vinom.
Okrepljena jo mahneva nazaj na hip-hop avtobus za ogled še zahodnega dela mesta proti Atlantiku in trdnjavi Forte de Sao Francisco Xavier. Sestopiva pri ustju izliva reke Douro v Atlantik in si ogledava zaletavanje morja ob obalo. Na pesku se že sončijo najbolj pogumni, saj veter jemlje toploto sončnim žarkom. V vodi ni nikogar, le nekaj otrok se igra z valovi na obali.
Dolgo pričakovana kava in hop nazaj na avtobus do starega dela mesta ob reki. Veliko je pouličnih umetnikov na vseh koncih mesta, ob reki še posebej. In prepoznava mladega pevca s slovenskih talentov – portugalec, mama slovenka… Jonatan Haller… ga grem pozdravit in začuden in vesel pove, da je prišel do polfinala. Midva naprej, po znamenitem mostu in v predel portovskih kleti. Sandeman mi je ostal v spominu in ob sončnem zahodu si tam privoščiva kozarec porta.
Potem pa spet v ulice, ki so vse postavljene strmo v breg, do hostla. V sobi zanimiv klepet z mladimi cimrami iz Albanije in nato priprave za jutrišnji začetek skrajšanega portugalskega Camina.
