Prenočišče: Albergue La escuela, privaten, lepo urejen, uradna, vendar korektna postrežba in čiste nove sobe in sanitarije

Kot že nekdaj, smo tudi tokrat naredili v enem dnevu skoraj toliko, kot sva z Bredo v dveh dneh. Hoditi smo pričeli ob 6h in odtavali skozi speče mesto. Še čez velik star most in nato ob cesti in avtocesti proti Las Herrerias (21 km), kjer se prične vzpon. Na poti smo se malo ločili, saj sem šel mimo bara, kjer sta se kasneje ustavila Daniela in Marko. Dobili smo se v La Portela de Valcarce, poleg spomenika Sv.Jakobu in nadaljevali pot skozi Vega de Valcarce, kjer sva že prenočevala z Bredo v 2011. Po radlerju v Las Herreias smo zagrizli v hrib OCebreira, dvigniti se je bilo potrebno za 600m. Daniela in Marko sta malo pohitela, sam pa sem potem v svojem tempu nadaljeval. Po prehodu gozda se je odprl lep pogled na pobočje OCebreiro, na katerem sedaj cveti rumeno grmičevje. To je na Montes de Leon (Cruz de ferro) že odcvetolo, tu pa je še krasilo goro. Poleg tega so cveteli travniki.
V albergu v La Laguni, 100m pod vrhom, sem prišel v precejšnji vročini. Daniela in Marko sta bila že nameščena v sobi, pa tudi sam sem opravil običajni “prihodni” ritual hitro in se jima pridružil na kosilu (dobra juha z lečo – lentejas, pečena sv.reberca – costilla guisada, mladi sir z marmelado – queso joven con membrillo).
V albergu sem pozdravil še starejši zakonski par iz Beljaka (Ilka in Klaus Dalamatiner – ilka.klaus.dalmatiner@gmail.com), s katerim se večkrat srečujemo na poti vse od Astorge, kjer sta začela. Klaus sodeluje s planinskimi društvi iz  Jesenic, Kranja in Kamnika, po stari mami pa je celo slovenskega rodu, zato zna celo nekaj slovensko in pozna naše kraje na Koroškem.