Za nedeljo si nisva naredila posebnega načrta. Najin hostel je na tako odlični lokaciji, da imava vse na dosegu roke (cerkve, katedralo, avtobusne postaje…). Ker v katedrali Sv.Jakoba zaradi obnavljanja ni obredov, sva šla k maši v Igresia de Santa Maria Salomé, ki je bila le nekaj minut stran od hostla. Cvetna nedelja je bila danes, z branjem Lukovega pasiona in preprostim blagoslovom oljčnih vejic. Po koncu maše je starejša gospa Bredi podarila blagoslovljeno oljčno vejico, tako da bo tudi doma v Črnučah letos blagoslovljeno zelenje. Po maši je sledil obvezni “cafe con leche”, ki sva si ga privoščila v bližnjem baru. Kot poslastico sva naročila še tipično galicijsko pecivo – churrose, ki so testo za krape (krofe) stisnjeno v klobaso in pečeno v olju ter rahlo sladkano.

Potem sva odšla v smeri katedrale, kjer sva prej zaslišala kot zagledala cvetnonedeljsko procesijo, v kateri je bila tudi “pleh muzika” z močnimi bobni. Branje pasijona po Luku  je bilo na trgu ob katedrali. Ker sva ga danes že poslušala, sva se odpravila na potep po ulicah Santiaga in nato v park. V starem delu Santiaga je bilo danes veliko skupin turistov z vodiči, ki so razlagali znamenitosti, le tu in tam pa kak romar z vidno utrujenimi nogami, ki so prišle na cilj. Precej je bilo tudi ljudi, ki so prosili za kak kovanec, nekateri v zameno za rožmarinovo vejico. Hvala bogu, da sva v tem vrvežu slišala tudi igranje na galicijske dude. Koliko različnih usod, veselih in žalostnih življenjskih zgodb, midva s svojo sredi med njimi.

Z roko v roki sva zavila  v lep mestni park, Parque Alameda. Izpod mogočnih dreves sva uživala v drugačnem pogledu na katedralo, ki je bila videti s te strani še bolj veličastna kot s trga pred njo.

Med kosilom sva se odločila, da zapolniva dan še z izletom na Monte do Gozo, ki je grič pred Santiagom, s katerega romarji po Camino frances prvič zagledajo katedralo Sv.Jakoba in s tem cilj romanja.

Do tja se se peljala kar z mestnim avtobusom, nato pa prehodila kak km do vrha. Na griču je velik spomenik romarjem, ki predstavlja dva romarja, ko ugledata katedralo. Okrog njega pa park, na posebnem mestu s skalami pa romarji puščajo odsluženo obutev. Tu je tudi Breda odložila svoje zdelane gojzarje, ki so zdržali štiri romanja, naredili prek 1.200km in so si zaslužili pokoj na tako imenitnem kraju. Ob kipu sva tudi midva pozdravila Santiago in mu pomahala v slovo in morda še kdaj v nasvidenje.

Drug spomenik na Monte Gozo je postavljen v spomin na obisk svetnika, papeža, Janeza Pavla II leta 1989, ko je vSantiagu potekal Svetovni mladinski kongres in je papež tudi poromal po delu Camina. Spomenik je bil danes ograjen, ker potekajo obnovitvena dela, zato sva ga ovekovečilaod daleč.

Hvaležna in vesela sva, da sva lahko po osmih letih spet na tem kraju, kamor sva prispela leta 2011, ko sva delala Camino frances. Prav zadovoljna odhajava proti domu v upanju, da bova imela še kdaj priložnost prehoditi kak kilometer teh blagoslovljenih ter z znojem prepojenih poti. Pogosto zahtevajo bolečino, vendar prinašajo notranjo potešitev. En izrek na poti nama je še posebej všeč: “Sin dolor no hay gloria!” – “Brez bolečine ni slave!” ali po angleško “No pain, no glory!”

Dva udeleženca v procesiji sta delala nadure z nošenjem.