Spanje: Ho(s)tel Fornos, Plaza de Galicia, Santiago de Compostela
Zadnja noč v albergu in spalni vreči. Danes se nama ni mudilo, prehoditi sva morala samo dobrih 16km. Jutro je bilo megleno in hladnejše kot prejšnje dni. Do prvega kraja (in postanka) Miladoiro je bilo za nama že slaba polovica poti. Poleg alberga in hotela so tu tudi bari za prepotreben cafe con leche, ki sva si ga privoščila skupaj z orujo de hierbas (zeliščni liker) in tudi danes v družbi sopotnice Antonelle iz Rima. Pot smo nato nadaljevali vsak po svoje, vendar sedaj že v soncu, ki je premagalo meglo.
Pot proti Santiagu se je venomer spuščala, pa spet dvigala, vsake toliko sva v daljavi že videla svoj cilj: Santiago s katedralo Sv.Jakoba. Kilometri do cilja proti katedrali pa so šli vse počasneje. Hvala bogu, da se nama je na tem delu poti pridružila gospa iz Venezuele (trenutno živi v Ameriki pri hčeri). Drago je z njo zaradi pozornosti predebatiral politično situacijo in razmere v Venezueli, ki so za tamkajšnje prebivalce izredno težke.
Zadnjo četrtino poti sva nadaljevala sama, po veji Camina, ki naju je pripeljala do hotela Fornos, ki bo najino zatočišče do ponedeljka.
V hotelu sva odložila rukzake, osvežila noge in se napotila do katedrale. Ta se dviguje proti nebu z očiščeno fasado, v notranjosti pa je vsa obdana z delovnimi odri. Ker ni bilo veliko obiskovalcev, sva zelo lahko prišla tudi do kipa sv.Jakoba in do njegove grobnice v cerkvi. Z objemom in stiskom sva v grobnici zapečatila prehojeno pot. Breda je nato pred oltarjem Sv.Jakoba prižgala obljubljene sveče za vse, ki so jo za to prosili in za tiste, ki sva jih vso pot nosila s sabo v mislih in na ustih ob molitvi zanje.
Na trgu pred katedralo je bilo manj romarjev kot prejšnja leta, tudi posebne evforičnosti med romarji ni bilo videti. Nekakšno tiho prepuščanje mislim in občutkom je bilo opaziti med njimi. Tudi midva sva čakala na kako posebno prevzetost, pa je ni bilo. Morda tudi zato, ker sva bila vsak dan posebej “prevzeta” ob darovanju tega Camina za najine drage prijatelje v stiski.
Odšla sva še v urad, kjer izdajajo Compostele – lepo oblikovano potrdilo o opravljeni poti z latinsko izpisanim imenom za vsakega romarja posebej. Vsak s svojo compostelo sva v prvem baru s kozarcem vina nazdravila dejstvu, da sva zmogla to pot, da nama je dobro šlo, da sva bogatejša za novo skupno izkušnjo, ki naju povezuje in zbližuje.
