Prenočišče: Albergue Ciervas de Maria, Astorga, vodijo prostovoljci, velik, urejen, kihinja, pralnica, man udibna stranišča in tuši

Zaradi nasvetov podologov, da naj čimveč počivam, sem odšel iz alberga v temno noč “šele” ob 4:30h. Spet sem tipal, kam naj grem, čeprav so pred mano že šli na pot neki mladinci. Pot do ??? je šla ves čas po kolovozu ob cesti, tako da so me slepili nasproti vozeči tovornjaki. Sicer sem imel na glavi prižgano svetilko, vendar mi je vsak preklop luči tovornjak/svetilka zmotil ravnotežje, tako da sem se včasih kar opotekel. Po treh urah hoje sem bil že nekam mlahav. Po zajtrku na začetku vasi Hospital de Órbigo (Kava z rogljičem, ne rogljičkom) in zamenjavi nogavic je spet šlo bolje. Pa še scena se je menjala. Pot je zavila med polja in skozi vasi. Najprej sem prekoračil reko Órbigo po prekrasnem mostu še iz rimskih časov (pred štirimi leti so ga še obnavljali).
Za mestecem se je teren pričel rahlo dvigati proti vasi San Ibañez, na katero imava z Bredo lepe spomine, saj nas je vžupnijskem albergu gostil Italijan. Za vasjo se nas je nabralo kar nekaj, ker smo vvasi skupinsko zašli, nato pa skupaj začeli smo gristi v hrib za katerim leži Astorga. Po novi makadamski cesti smo hodili celo uro, nato še eno po planoti in nato klapataklapata v dolino in po ravnini do Astorge. Mesto se je prikazalo že prej, seveda bolj blizu, kot je bilovresnici. Na vrhu mi je narodni zabavljač mojega kova za 2EUR pel o Dragotu, ki je prišel izSlovenije in v nahrbniku nosi paradajz.