V krasnem dnevu za hojo sva opravila s potjo od Hornillos del Camino do Castrojeriz-a. Zacela sva nekaj pred 8h. Pot se je najprej vila navzgor med zitnimi polji, dokler po 1h hoje nisva dosegla platoja ravnine, po kateri sva jo mahala se dobro uro. Vmes sva nacrtovala kofepauzo v San Bolu, kjer pa razen enega majhnega albergca sredi polja ni bilo niti ene same samcate druge hise. V vodniku se to seveda ne vidi in treba je bilo naprej. Sama ravnina, med polji pa ponekod kupi nabranega kamenja. V daljavi so rahlo mlele zrak vetrne elektrarne. Cesta je bila v glavnem blatna. Potem pa se je zgodil udor. Sele, ko sva stala na robu, sva zagledala vas Hontanas pod nama, oddaljeno kakih 200m. Sledil je daljsi pocitek ob “cofe con leche” ter za spremembo se z velikim sendvicem “bocadillo con jamon”. Zvonovi so nato zaceli vabiti k masi, vendar je Breda zelela nadaljevati. Tako sem pokasiral v vaski cerkvi le uvodni pozdrav, nato pa zapustil tistih 20 ljudi in 4 romarje. Tako kot je hitro minilo prvih 11,5km se je potem tistih preostalih 9km kar posteno vleklo. Na poti sva srecala eno samo zanimivost v obliki rusevin cerkve sv.Antona…. In pa se eno jato ujed, ki so zlovesce krozile nad nami… Sicer pa revna pokrajina, ce niso drevja ze davno v zgodovini posekali, je pa ogenj naredil svoje.

Zemlja je pepelnato sive barve, komaj verjames, da tam kaj zraste… Tu pa tam zasije zelena barva posejanega zita in se ene poljscine, ki je nisva uspela prepoznati. Tudi zivine ni nikjer videti, pa tudi ljudi ni – zdaj je kar pravilo, da po 10km in vec ni nobene vasice, ki bi nakazovala, kdu tu seje in zanje…. In tako le opazujes posamezne cvetlice, preskakujes luze, se izogibas blatu in se oziras, kaj bo za naslednjim ovinkom. Potem pa kar iznenada zagledas pred seboj Castrojeriz, tako blizu je …. Ampak potem tolces asfalt se skoraj celo uro (po nekaj sto metrih nisi vec cisto preprican, ce niso blatni kolovozi bolj prijazni nogam…). Je pa pogled na mestece impozanten.

Velike stare cerkvene zgradbe se vidijo v vsej svoji velicini, hiske pa stisnjene skupaj pod pobocje hriba, na katerem je bil grad – se rusevine so sila mogocne, le kako je izgledal grad prej …. In potem pot v mestece, kam drugam kot strmo v hrib :). Izpustiva prvi alberg (je privado in star) in greva do naslednjega, ki je prenovljen, “municipal” in na koncu se donativo. Vodi ga misjonar, ki je deloval v Calcuti, malo poseben mozak, pomagata pa mu dve mladi hospitalerki. Skromno, pa vendar nudi vse kar peregrino potrebuje. V eni uri po najinem prihodu je ze “completo”. Ne vem kam bodo pospravili vse peregrinose, ki so prenocevali v Hornillosu, pa se kaksne druge. Se enkrat se pokaze, da so predstave iz vodnikov v realnosti precej drugacne… Operem zehto, tukaj imajo spet centrifugo, iz katere poberes skoraj suho perilo, potem pa v iskanje hrane… Nedelja je, mesto je kot izumrlo, vendar le najdeva eno “taberno”, kjer nama postrezejo “menu del dia”, ker tistega za peregrinose lahko dobis sele po sedmi uri zvecer… Cena je bila 11€ in dobro je bilo….
Drago se seveda ne more upreti zapeljivi vzpetini z rusevinami gradu nad mestom jaz pa pocivam noge. Grad nad Castrojerizom ni vreden ogleda zaradi rusevin (3.stoletje), pac pa zaradi krasnega razgleda naokolico. Igra sence in svetlobe nad kotlino, v kateri smo, je navdusujoca. Na vrh sem se podal s tremi Spanci, ki prav tako morajo dodati zivljenje letom. Sli smo mimo his vkopanih v mehke plasti zemlje, tako da ven gleda le sprednja stran hise. Seveda so namesto periskopa namestili TV anteno. Nad nami so jastrebi, ki sva jih opazila ze opoldne, ko sva se spuscala v doino Castrojeriza. Ti kratki izleti delajo moj Camino se bogatejsi.