S hidrogliserjem se zjutraj odpravimo na otoke Islas ballestas. Na videz so sicer pusti otoki, ki pa so v resnici prava valilnica življenja. Tam ob morskih levih in humboldtovih pingvinih vidimo neskončno množico ptic, od kormoranov, pelikanov in galebov do strmoglavcev. Z ribami bogat Humboltov tok (Alexander von Humbolt, raziskovalec, ki okoli 1.800 raziskuje Čile) mrzle vode namreč prinaša obilje hrane zanje. Prihaja od Antarktike navzgor in se v času Božiča na zemljepisni višini Čila sreča s toplim tokom, ki pride s severozahoda. Ptice, najbolj kormorani, proizvajajo obilje iztrebkov – guana. To je dragoceno naravno gnojilo, ki ga Čilenci kopljejo in drago prodajajo po celem svetu.
Po vrnitvi v hotel, se z Bredo sprehodiva proti mestu Paracas. Breda nakupuje drobnarije, jaz pasem zijala po majhnih trgovinah, da bi odkril kakšno domačo zanimivost. Okoli poldne si privoščiva kosilo v enem od bifejev ob plaži. Očitno pustiva pri punci, ki naju streže,dober vtis zaradi prizadevanja, da govoriva špansko, saj naju kasneje, ko po ogledu mestnega središča greva zopet mimo lokala, pozdravi nasmejanih ust.
Popoldne se sam odpravim na kopanje v bazenu našega hotela San Agustín. Morje je preveč umazano, obala pa zanemarjena, da bi me pritegnila na kopanje v mrzlem oceanu.
Popoldne si skupinsko ogledamo naravni rezervat južno od Paracasa: od daleč vidimo laguno s pticami, prevladujejo oranžni pelikani. Ob njegovem robu je muzej Museo de sitio Julio C. Tello, ki predstavlja geološko in zgodovinsko sliko razvoja pokrajine in živalstva te regije. Po ogledu muzeja se z avtobusom odpeljemo zahodno proti morju, kjer so lepi klifi iz peščenega materiala, delno iz morskih usedlin ali pa iz lave.
Z avtobusom se nato nekoliko premaknemo vzdolž obale, da si ogledamo ”peruansko katedralo”, kamnito piramido v morju, ki je simbol Peruja. Za Peruance je to, kar je za nas Slovence Triglav. Žal se katedrala hitro spreminja, saj jo rušijo potresi in erozija. Ob zadnjem potresu 2011 se je del mostu, ki jo je povezoval s kopnim, sesul, tako da je postala samostojen kamnit otoček.
Nadaljujemo ogled hribovite puščave, skozi katero se vozimo po cesti iz kamnite soli.
Večerjamo v hotelu San Agustin v Paracasu..
Po večerji se ob prijetnem tihomorskem vzdušju usedemo s sopotniki, zakonski par Jovanovič iz Šenčurja pri Kranju, da na terasi pred njihovo sobo spijemo steklenico vina, ki sem jo kupil v bližnji trgovini. Obup od vina, močno spominja na vino iz naše jurke, ampak v pomanjkanju česa boljšega, je boljše kot nič. Sicer pa, o peruanskem vinu nismo slišali niti besede, ne iz ust vodiča, ne od domačinov, čeprav naj bi bil Paracas vinorodna pokrajina.
Hvala Bogu, moje prebavne motnje so se umirile. Pomagali so post, tablete in brinjevec. Z Bredo večerjava »normalno«: ona bistek, jaz pa saltado de ternera.
