Dan sva spet pričela ob 4:45h (beri 3:15h po soncu) in po pripravah, ki običajno trajajo do 1,5h, sva na cesti. Danes gre malo drugače, ker me dodatno boli levo koleno. Sinoči sem ob dežju padel na gladkih ploščah v pasažah hotela in se udaril po pogačici. Ivo ima zato še večjo fizično prednost pri hoji.

Kmalu za mestecem Castrojeriz sva morala zagristi v strm stometerski klanec, da sva zlezla na prelaz Alto de Mostelares (910m). Na vrhu se je Ivo lotil lepljenja mojega čevlja medicinskim trakom, ki mu je popustil šiv pri prstih. Za en dan bo rešitev dobra, začela pa bova iskati šuštarja.

Z vrha prelaza se spustiva v dolino z žitnimi polji. Pogledi na širjave polj različnih barv in odtenkov naju navdušujejo in uživava ob iskanju dobrih motivov za fotografiranje. Pot je prijazna za romarje, ker je precej položna, ponoči pa je padlo nekaj dežja, tako da se cesta ne praši.

Obiščeva alberg San Nicolas, ki je prirejena stara večja kapela. Vodijo ga italijanski prostovoljci, vedno zgovorni fantje, zato je lepo stopiti v alberg vsaj po žig za credencial. Danes jih ni, nadomešča jih starejši gospod iz bližnje vasi, ki je bolj uraden, zato sva kmalu spet na cesti.

Prečkava reko Rio Pisuerga ter iz pokrajine Castilla – Leon vstopiva v pokrajino Palencia. V bližni vasi si kar v majhni trgovinici naročiva kavo ter kupiva nekaj potrebne hrane. Pomalicala kar pred trgovino.

Na poti proti Boadilla del Camino sem v klancu dohitel mlajšega fanta Lucca in ga nagovoril. Izkazalo se je, da je (netipični) Italijan. Skupaj sva nadaljevala s hojo in se pogovarjala. Na vrhu klanca naju je čakal Ivo. Bil je zelo vesel , da je končno naletel na Italijana, s katerim se bo lahko pogovarjal v italijanščini. Lucca je študent ekonomsko-finančne smeri in študira v Bergamu. Skupaj hodimo do vasi Boadilla del Camino, kjer gremo na pivo k staremu znancu, Eduardu, nekdanjemu lastniku eksotičnega alberga, danes pa hotela v tej vasi. Ivota takoj spozna in kot vedno, je ob Ivotovih prihodih v lokal precej hrupno. Po pivu se Eduardo in Ivo spustita v pogovor o težavah pri delovanju hotela, saj tudi Eduarda, kot večino gostincev ob Caminu pa tudi v Sloveniji, muči pomanjkanje osebja.

Kmalu za vasjo naju pot pripelje do starodavnega kanal za plovbo in namakanje, Canal de Castilla, ki so ga zgradili že Rimljani za prevoz žita. Tam, kjer se teren spusti, so zgradili sistem za dvigovanje in spuščanje ladij. Obnovljen sistem dela še danes, vendar se po njem prevažajo le turistične ladjice.

V mestu Fromista (po žitu “frumentum” so ga poimenovali že Rimljani) se najprej podava pred 1.000 let staro cerkev Sv.Martina, da jo fotografirava, nato pa se naseliva v hotel Dona Mayor (ime ima po ženski, ki je dala zgraditi cerkev Sv.Martina). Hotel je precej nov in moderen ter poskuša ustvariti vtis “eko hotela”. V centru mesta si v znani gostilni Apostol privoščiva običajno dnevno kosilo (menu del dia).

Popoldne sva nameravala narediti še nekaj km Camina na zalogo za naslednji dan, pa je idejo o tem odplaknil dež, ki je močneje poškropil mesto.

Pred večerjo sva si uspela ogledati dve cerkvi v mestnem središču, župnijsko, Sv.Petra in sosednjo, Sv.Martina. Maše za romarje žel ni bilo nikjer. V letih pred Corono bi bilo to nenavadno.