Spanje: Albergue Municipal Burgo Ranero (obnovljena stara hiša na Plaza Mayor, odprto ostrešje, malo konforta, upravljata dve prostovoljki, donativo)

Danes je bilo pa vroče, do 34C, pa skoraj brez vetra in ves časpo soncu. Iz alberga sem odrinil že ob 4:15h, sonce vzhaja tu ob 7h. Zgodnji odhod je imel svoje posledice: sam sem tipal po ulicah in cestah, ker so oznake slabe. In včasih sem moral nazaj, ker ni bilo oznak. Vendar sem tako bil že ob sončnem vzhodu pred Sahagunom (13km). Tam sem si prvoščil kavo, rogljiček, oskrbel eno nogo ter kupil malo hrane za malico, predvsem pa vodo. Nadaljeval sem skozi Sahagun, ki je na pol poti do Compostele iz francoskega Saint Jeana. Breda me je opozorila, da sva znaj Sahaguna zgrešila, ko sva 2011 hodila tu naokoli in zavila na desno, kjer ni bilo 24km nobene vasi ali vode. Letos sem spet stal ob dvojnih zmedenih oznakah in se odločil za levo/levo. Eno uro sem hodil sam, nakar se je ustavil kolesar in me prepričal, da nisem prvi na Caminu, ampak da grem v napačno smer. Ob prvi možnosti, ko se je cesta odcepila v smer Bercianos, sem dvignil prst in prosil voznika, da me je prestavil na pravo pot.
V Bercianusu sem si preoblekel nogavice, oskrbel drugo nogo in nadaljeval do Burgo Ranero (10:30h) nadaljnjih 8km (2h) v precejšnji vročini. Cvetje je opojno dišalo, predvsem tista rumena mediteranska rastlina brez listov, ki je posajena ob cesti. Popil sem vso vodo (že drugi liter ta dan, za kak požirek sem si jo izprosil od kolega ob poti. Namesto romarjev Španci namakajo polja.

Kot v filmu Točno opoldne sem sam vkorakal v prazno vas Burgo Ranero, nekaj romarjev je bilo poskritih po barih. Alberge odprejo šele ob 13h, zato je pač potrebno nekaj narediti. Sam sem se odločil za albergue municipal. Takole iz štosa, saj je na odprtje čakala sama mladina, pa Tereza iz Barcelone. Za en alberg (Laguna) so mi povedali, da naj tja ne grem, ker imajo v posteljah chinche (bed bucks), ki so prilezle na dan že, ko so na posteljo odloložili nahrbnike.
Hospitalera v našem albergu je prvenstveno uvajala red in disciplino, šele po te nas je lepo počasi sprejemala v avdienco za prijave nanočitev. Za ženo: spim s tremi puncami, ki morda imajo skupaj toliko let kot jaz.
V sosednjem baru sem si po tuširanju in pranju privoščil kosilo (pečena reberca jagenjčka – komaj je bilo kaj prijeti v roke), v naslednjem pa kafe za pisanje bloga in odgovarjanje na pošto (ima boljšo klimo).
Pa da vidimo, kakšna bo noč!?